​Vojska se je zavedala svoje moči, zato je sama začela izbirati cesarje - začelo se je obdobje vojaških cesarjev. Ob koncu 2. stoletja n. š. je imela rimska država hkrati pet cesarjev, ki med seboj niso bili složni, kar je privedlo do medsebojnih spopadov in državljanske vojne. V naslednjem stoletju se je izmenjalo več kot 50 cesarjev, od katerih nihče ni imel dovolj moči in ugleda, da bi lahko mirno zavladal celi državi. Številne državljanske vojne so slabile cesarske vojske in celotno rimsko gospodarstvo, med ljudstvo pa so prinesle nezaupanje v svoje voditelje. Zaradi tega je rimski imperij zašel v krizo na več področjih.

​Razmere v rimski državi so postale nevzdržne in država se je znašla tik pred razsulom. Do sprememb je prišlo v času cesarja Dioklecijana (vladal je od leta 285 do 305 n.št.), ki je uvedel reforme. Zaradi številnih obmejnih vojn je Dioklecijan uvedel vlado štirih (tetrarhijo), ki sta jo predstavljala dva cesarja (avgusta) in dva podcesarja (cezarja), ki sta bila obenem tudi naslednika cesarja. Ker dotedanja uprava več ni bila funkcionalna je državo razdelil v 4 prefekture in več kot 12 diecez. S to delitvijo Rim ni več bil upravno središče države. Funkcijo upravnih središč so prevzela štiri mesta, vsako iz ene prefekture. Dioklecijan je senatu odvzel pravice in s tem uvedel oblast cesarja - dominat.

​Dioklecijan je okrepil vojsko z novimi plačanci in jo posodobil z uvedbo večjega števila konjenikov. Vojska je državo stala veliko denarja, zato je le-ta pošiljala v obtok vedno večje število kovancev, kateri so vsebovali vedno manj žlahtnih kovin. Zaradi tega je vrednost denarja občutno padla. Pojavila se je inflacija.

Z namenom, da bi ustavil inflacijo, je Dioklecijan predpisal najvišje dovoljene cene za blago in storitve. Kršitelje so kaznovali s smrtjo.

Z novo davčno ureditvijo je povečal državne prihodke. Davčni zavezanci so bili vezani na svoje poklice, zaradi česar je bilo ovirano svobodno menjavanje poklicev.

​Kmalu po Dioklecijanovi smrti sta zavladala Konstantin Veliki in Licinij. Skupaj sta s podpisom Milanskega edikta (leta 313) kristjanom dovolila versko svobodo in priznala krščanstvo kot enakopravno državni veri. Konstantin je kot nasprotje poganskemu Rimu osnoval novo prestolnico Konstantinopel. Moč Konstantina je temeljila na dobrih odnosih z vojsko, uradništvom in cerkvijo. Državo, ki je bila od prej razdeljena na 4 prefekture in 12 diecez, so dodatno razdelili še na 117 malih provinc.

Z uvedbo Konstantinopla, kot središča vzhodnega dela imperija, se je rimska država ločila na dva pola: zahodni - poganski ter vzhodni - krščanski del. Od tega časa naprej so se razlike med vzhodnim in zahodnim rimskim cesarstvom venomer povečevale.